Bolj kot dolžina zgrajenih pločnikov in kolesarskih stez, je pomembno vprašanje, kako kakovostna je ta infrastruktura. Sama prisotnost infrastrukture namreč ne zagotavlja, da bodo pešci in kolesarji v prometu varni, ter da bo uporaba udobna ter privlačna. Njena kakovost se pogosto pokaže na križiščih, prehodih za pešce in mestih, kjer se poti različnih udeležencev križajo. Kolesarska steza ali urejen pločnik imata omejeno vrednost, če se uporabnik na ključnem mestu znajde v nevarnem, nejasnem ali nedostopnem prometnem okolju.

Iz pregleda občinskih celostnih prometnih strategij, nacionalnih smernic za trajnostno mobilnosti, lokalnih načrtov hodljivosti in javnih razprav v zadnjih letih, sklepamo, da je infrastruktura za hojo in kolesarjenje žal pogosto ne mogoča varne in udobne uporabe. Izboljšanje preglednosti in povezanosti peš in kolesarskih površin, prilagajanje semaforskih intervalov, zagotavljanje dostopnih prehodov, jasno vodenje kolesarjev in zmanjševanje konfliktov med različnimi udeleženci, je izziv na katerega opozarjajo prav v vseh naseljih po Sloveniji. 

Pešec lahko večino poti hodi po urejenem pločniku, nato pa mora prečkati široko cesto, hiteti čez prehod in dolgo čakati na zeleno luč. Kolesar lahko uporablja kakovostno kolesarsko stezo, ki se pred križiščem nenadoma konča, zaradi česar se mora vključiti med avtomobile ali poiskati drugo pot.

Takšne prekinitve niso zgolj manjše nevšečnosti. Vplivajo na občutek varnosti, podaljšujejo pot, povečujejo kognitivno obremenitev in lahko ljudi odvrnejo od hoje ali kolesarjenja. Pri načrtovanju infrastrukture za aktivno mobilnost, je zato pomembno, da križišča in prehode obravnavamo kot sestavni del neprekinjene poti, ne kot ločene prometne objekte ali celo objekte, ki zmanjšujejo pretočnost avtomobilskega prometa. 

V prispevku smo opisali sedem izzivov s katerimi se pešci in kolesarji dnevno srečujejo v križiščih in prehodih. 

1. Dolgo čakanje in neprilagojeni semaforski intervali

Križišče je lahko formalno varno urejeno, vendar za pešca ali kolesarja še vedno neprijazno. Čakanje za zeleno luč, kratka zelena luč, odsotnost privzete zelene luči.  

Kratka zelena luč povzroča stres in ustvarja ne potreben konflikt med vozniki in pešci ter kolesarji. Starejši ljudje, otroci in osebe z omejeno mobilnostjo morda potrebujejo več časa za prečkanje, zato semaforski intervali ne smejo biti zasnovani zgolj glede na povprečno hitrost hoje. Nacionalne smernice za hojo so jasne, vsaj 1 sekundo zelene luči, na vsak meter prehoda. 

Kolesarjenje na daljše poti postane sila neprijetno, če se je potrebno na vsakem križišču ustaviti in čakati na zeleno luč.  Smiselna je ureditev semaforskega cikla na način, da kolesarji ob določeni hitrosti ujamejo “zeleni val”, tako kot so zeleni intervali sprogramirani za vozila. 

2. Konflikti ob zavijanju v križišču 

Med najpomembnejšimi izzivi so konflikti v križiščih, ki nastanejo ob zavijaju motornih vozil čez smer gibanja pešcev ali kolesarjev. Voznik, ki zavija desno, mora hkrati spremljati promet na vozišču, pešce na prehodu in kolesarje na vzporedni kolesarski povezavi. Če je križišče slabo pregledno ali je hitrost zavijanja previsoka, lahko kolesarja ali pešca opazi prepozno. Včasih se zgodi, da preglednost zmanjšujejo tudi parkirana vozila, zabojniki, grmovje, oglasni panoji in druga oprema, ki zakrivajo pogled na prehod ali kolesarsko stezo. 

Zeleni interval, ki se vozniku prižge nekaj sekund pred pešcem in kolesarjem, lahko še dodatno poveča tveganje, da voznik pešca ali kolesarja na prehodu spregleda. Voznik namreč spelje ravno v trenutku, ko pešec začne prečkati cesto. 

Težava je lahko izrazita tudi pri levem zavijanju, ko voznik prečka smer nasproti vozečih kolesarjev ter tudi pešcev. Nevarnost povečujejo veliki zavijalni radiji, ki omogočajo hitrejšo vožnjo, slaba preglednost ter prometne ureditve, ki od udeležencev zahtevajo, da hkrati spremljajo več smeri prometa.

3. Križišča ne upoštevajo kriterijev univerzalne dostopnosti

Visoki robniki, manjkajoče klančine, slabo izvedene taktilne oznake in neustrezni zvočni signali lahko onemogočajo varno prečkanje ranljivih skupin, od invalidov, slepih in slabovidnih, starejših, poškodovanih do otrok in staršev z vozički.

4. Prekinjene kolesarske povezave in nejasno vodenje skozi križišča

Če se kolesarska steza pred križiščem konča, spremeni stran ceste ali kolesarja ne vodi jasno do naslednjega odseka, se odgovornost za iskanje varne poti prenese na uporabnika. Kolesar se lahko znajde med avtomobili, ne ve, kje naj počaka na zeleno luč, ali pa mora v kratkem času izvesti več sprememb smeri. Takšna ureditev je posebej zahtevna za otroke, manj izkušene kolesarje in ljudi, ki niso vajeni vožnje v gostem prometu.