Pobude, kot sta Changing Cities v Berlinu in Wir machen Wien na Dunaju, kažejo, kako lahko organizirane lokalne inciative postanejo pomemben akter pri urejanju javnega prostora. Tako v Berlinu kot na Dunaju so prebivalci z množičnim sodelovanjem uspeli odpreti razpravo o načrtovanju javne infrastrukture in dosegli investicije v varne šolske poti, izboljšano kolesarsko infrastrukturo in pravičnejšo rabo javnega prostora. Uspeh teh gibanj potrjuje, da organizirana civilna družba lahko postavi nove standarde bivanja in prisili oblast v uresničevanje projektov, ki dejansko služijo ljudem. Za prometno preobrazbo poleg lokalnih ukrepanj potrebujemo tudi udejanjanje trajnostne prometne politike na višjih ravneh upravljanja – regionalni, nacionalni in meddržavni ravni. Tu se namreč odloča o tistih pomembnih velikih investicijah kot so gradnja in obnova železniške infrastrukture.  

Odvisnost od osebnega avtomobila je v Sloveniji ključna razvojna, okoljska in sociala ovira. Gospodinjstva se še vedno močno zanašajo na avtomobile, za mobilnost pa porabijo več denarja kot v večini drugih evropskih držav. Zato so pričakovanja od prihodnjih (in prihodnje) vlade, jasna. Pripraviti mora strategijo, ki bo z ukrepi naslovila povezovanje prometnega in prostorskega načrtovanja, zlasti z umeščanjem novih stanovanjskih območij ob glavne vpadnice javnega prevoza, spodbujanje medobčinskega povezovanja pri gradnji kolesarske infrastrukture, ter z decentralizacijo in boljšo ponudba potniškega prometa prispevala k znižanju stopnje motorizacije. 

Žal pa urejanje prometa ni eno izmed prednostnih področij, ki bi jih stranke v svojih trenutnih volilnih programih do dobra razmislile in konkretno razdelale. V Okoljski analizi volilnih programov (Umanotera, MzPP, 2026) so za področje prometa opredelili, da so stranke za to področje prejele najnižje ocene, nadaljujejo: “Čeprav večina strank prepoznava pomen dostopnega JPP in izgradnje železniške infrastrukture, je glavni razlog za nižje ocene to, da poleg določenih ukrepov na področju JPP napovedujejo obsežne investicije v cestno in letalsko infrastrukturo”. Stroka že dlje časa opozarja, da gradnja novih in širitev obstoječih cest, voznike le spodbujata k novim potovanjem, ki jih sicer ne bi bilo, največ v urbanih območjih in tam, kjer so zastoji že problem (Plevnik in sod., 2023). 

Geopolitična slika se zaostruje, odvisnost od uvoza fosilnih goriv pa ponovno potrjuje, da je dostopnost do storitev s trajnostno mobilnostjo – hojo, kolesom, javnim prevozom tista, ki omogoča odporne skupnosti. Zahtevati bolj ambiciozne in trajnostne prometne politike, je zato nujno.