Odločitve sprejemamo praktično vsak trenutek. Po podatkih nemškega častnika Der Spiegel jih v povprečju dnevno sprejmemo kar 35.000. Nekatere odločitve so enostavnejše od drugih, a nič kaj manj pomembne. Pri vprašanju mobilnosti ni nič drugače. Instinktno izberemo najenostavnejšo, najzanesljivejšo in najbolj poznano obliko prevoza. V veliki večini primerov je to avtomobil. Po opravljenem vozniškem izpitu, nakupu vozila, registraciji, tehničnem pregledu, homologaciji, sklenjenem zavarovanju, nakupu vinjete, polnem tanku goriva, ustreznem nivoju vseh tekočin, rednem servisu, pravilno nastavljenem sedežu in še čemu, se zjutraj namreč vanj samo usedemo, obrnemo ključ oz. kakor je danes moderno, pritisnemo tipko in se odpeljemo. Nobenega preverjanja zamud vlakov in avtobusov ali nadomestnega prevoza, nobenih voznih redov, tipov vozovnic, zapor prog, nič. Samo usedeš se in pelješ.
Avtomobil je iz statusnega simbola skozi leta prerasel v definicijo mobilnosti. Ko sedemo v avto dobimo navidezen občutek samostojnosti, varnosti in neustavljivosti. Kot vozniki sami odločamo o tem, kdaj se bomo odpravili na pot, kam bomo zavili na naslednjem križišču, kako hitro bomo vozili, kakšno glasbo bomo med vožnjo poslušali in nenazadnje koga bomo imeli ob sebi. Daje nam možnost izbire znotraj izbire, daje nam svobodo po kateri hrepenimo. In prav zato je popularnost avtomobilov z masovno proizvodnjo in posledično nižjimi cenami tako zelo narasla. Razvilo se je mišljenje, da brez avta nisi nič, ne obstajaš, ker se ne moreš svobodno premikati. In kaj kmalu smo se v Sloveniji, podobno kot v sosednjih državah, znašli v zanki prometnega načrtovanja po meri avtomobilov in ne ljudi. Izgradili smo avtocestni križ, ki ga še vedno dograjujemo, obstoječe krake pa širimo z utopičnim mišljenjem in namenom, da bi kapacitete zadostovale potrebam tako lokalnega prebivalstva kot tranzita. Ob tem zanemarjamo javni potniški promet in s tem le dodatno krepimo moč avtomobilske industrije.
Moč industrije, ki svobodo obljublja, a je nikakor ne more zagotoviti. Pred kratkim sem na družbenem omrežju LinkedIn zasledil naslednjo objavo Toma Flooda: ”Bikes give you the freedom that car adverts continuously promise, but never deliver.” če prevedemo »Kolo ti da svobodo, ki jo oglasi za avtomobile nenehno obljubljajo, a nikoli ne dostavijo.« Dodal bi še, da je popolna svoboda mobilnosti mogoča le z multimodalnostjo. Kolo je odlična rešitev za t.i. težavo prvega in zadnjega kilometra, a vsakodnevna migracija z njim na daljše relacije bi bila praktično nemogoča. V Sloveniji tovrstno multimodalnost šele spoznavamo. Učimo se, kaj so to vozlišča P+R in B+R, počasi končujemo dolgoletno nerazumevanje med izvajalci avtobusnih in železniških prevozov, povečujemo obseg letno prevoženih kilometrov in s tem tudi število potnikov. Stvari se obračajo na bolje, a menim da bi enotnost zahtev potnikov v prihodnje prinesla še več izboljšav. Vsi si namreč želimo, da bi lahko brezskrbno sedli na vlak ali avtobus, vedoč da imamo nadaljnjo povezavo zagotovljeno, da se med potjo ni potrebno obremenjevati, ali imamo v denarnici tisti evro in pol ali tri, ki jih moramo doplačati na vlakih višje vrste in da lahko ne glede na to, s katerega konca Slovenije prihajamo, v petek zvečer brezskrbno odidemo na koncert v Cankarjev dom.
Dela bo še veliko, preden bomo s sistematičnim pristopom, vztrajnostjo in velikim angažmajem ter povezovanjem tako domače in tuje stroke z vsakodnevnimi uporabniki sredstev javnega potniškega prometa, ki stanje na terenu najbolje poznajo, odločevalcem pokazali, da je nastopil čas, ko javni potniški promet ne bo več namenjen samo sam sebi, ampak vsem. Verjamem da nam z ustanovitvijo Društva potnikov Slovenije to lahko uspe. Zato prav danes, na Svetovni dan brez avtomobila organiziramo ustanovni zbor Društva potnikov Slovenije, krajše DPOS, ki bo deloval v smeri boljšega javnega potniškega prometa za vse.
Naj javni potniški promet postane prva misel, ne glede na to ali imamo na voljo avtomobil ali pa ne.
Avtor besedila: Matija Vene
